V procesu, ki v nas vzbuja občutke nemoči in negotovosti, si seveda želimo ravno nasprotno. Želimo si gotovost. Želimo si vedeti, kaj nas čaka in kakšne korake moramo ubrati, da se bomo čim prej počutili bolje in bili ljudem, ki so v naši okolici, čim manjše breme. S temi dobronamernimi željami in strahovi, da kaj delamo narobe, se pogosto odpravimo v brskalnik vtipkat besedno zvezo: faze žalovanja. To naredimo tako pogosto, da je to najpogosteje vtipkani iskalni niz na tematiko žalovanja ne samo v Sloveniji, ampak v večini držav sveta.
Ja, niste sami, niste čudni, niste edini. To je pravzaprav tisto, kar si želimo slišati, kajne? Glede tega smo ljudje kar enostavna bitja. Želimo si potrditev, da pripadamo, da smo dovolj takšni, kot zmoremo biti. Toda težava je, da to potrditev po navadi iščemo na napačnih krajih. V sklopih pravil in korakov. Naši možgani bi namreč radi našli enostaven odgovor, misleč, da jih bo to pomirilo. Vse do trenutka, ko ugotovimo, da naša izkušnja ne ustreza varnosti enostavnega okvirja, ki smo si ga tako zelo želeli.
V splošni javnosti velikokrat izpostavljamo teorijo petih faz žalovanja (Kübler-Ross, 2005) kot nekakšen sveti gral poteka žalovanja. Danes vas želim namesto tega, da jih znova naštejem, opozoriti na nekaj pasti tega okvirja. S tem, ko pet faz žalovanja vidimo kot nespremenljiv, nujen seznam za »ustrezno predelovanje« izgube oz. pravilno žalovanje po izgubi bližnjega, si običajno naredimo več škode kot koristi. Spregledamo namreč dve pomembni dejstvi:
1. Teorija petih faz žalovanja je bila v večini razvita na osnovi opazovanja žalovanja ljudi, ki so izvedeli, da bodo umrli za rakom. Tako ni presenetljivo, da se mnogi posamezniki, ki žalujejo po smrti bližnjega, v njej ne najdejo (popolnoma).
2. Avtorica te teorije tega seznama nikoli ni predstavljala kot pet korakov, skozi katere moramo nujno. Vedno je poudarjala, da je zaporedje teh faz pri vsakem posamezniku lahko drugačno in da ni nujno, da se bodo pri vsakem od nas pojavile vse faze žalovanja, pa človek še vedno lahko žaluje čisto ustrezno in najde način žalovanja, ki mu omogoča preživeti in postopoma tudi živeti. Živeti tako, da upošteva svojo preteklost, sedanjost in prihodnost.
Če torej teorija petih faz žalovanja ne prikaže resnične slike žalovanja po izgubi bližnjega, kaj pa jo potem lahko? Raziskave (Shuchter in Zisook, 1993; Tyrrell idr., 2023) nakazujejo, da se ljudje, kljub individualnosti vsakega žalujočega in vsakega žalovanja, po izgubi bližnjega običajno najprej znajdejo v obdobju šoka oz. zanikanja. Ponovno ni nujno, da se bo to zgodilo pri vseh, toda pri tistih, pri katerih se, gre za obdobje, v katerem jih telo ščiti pred neznosno bolečino in spoznanjem izgube. Pogosto to naredi tako, da jih otopi (žalujoči ne jočejo, so oddaljeni in resničnosti izgube še ne dojemajo popolnoma). Telo s tem prav tako omogoči, da funkcionirajo v obdobju tik po izgubi (npr. urejajo pogreb, skrbijo za druge v svojem življenju …). To tako ni obdobje, ki bi se ga morali sramovati ali ga preganjati, in ni znak, da je osebi vseeno – je normalen del žalovanja in ima varovalno funkcijo. Vseeno pa to ne pomeni, da se moramo zraven žalujočih izogibati pogovoru o smrti in neposrednem nagovarjanju te. Postopno soočanje z resničnostjo izgube je zanje namreč prav tako pomembno in koristno, čeprav je težko.
Z njim oseba sčasoma preide v akutno obdobje, ko se zavemo realnosti izgube in nam je običajno težko ter imamo manj energije. Seveda pa tudi to obdobje pri vseh ne poteka enako in to, da vam ni neznosno težko, ne pomeni, da neka izguba za vas ni bila pomembna ali da nujno delate nekaj narobe.
V tem obdobju so mnogi pogosto zelo osredotočeni na pokojnika, veliko razmišljajo o njem, v valovih jih obiskujejo najrazličnejša čustva – od žalosti do jeze, razočaranja, krivde, ljubosumja, strahov, tesnobe … Pogosto se odmaknejo vase, čeprav je to čas, ko bi mnogi najbolj potrebovali oporo. Če se želite naučiti, kako v tem času podpreti sebe, se nam lahko tako pridružite na naslednji Mali šoli žalovanja za odrasle, če želite znati podpreti druge, pa vas čaka Kako podpreti bližnjega, ki žaluje. Ko nazadnje ob opori in s predelovanjem, ki ustreza nam, uspemo vključiti žalovanje v svoje življenje in ponovno sestavimo svoj svet prepričanj in pomena, namreč postopoma pridemo do obdobja povrnitve, ko lahko o pokojniku razmišljamo brez nenehne bolečine in je ta manj intenzivna in manj pogosta ter lažje spet začnemo usmerjati svojo energijo tudi v druge dele življenja.
Če to berete v obdobju, ko se vam to zdi (še) nemogoče, vedite, da je to pogosto. Naši možgani namreč težijo k temu, da naše trenutno razpoloženje močno določa našo sposobnost predstave o tem, kakšno bo naše življenje v prihodnosti (Brannon in Gawronski, 2016). Če smo trenutno polni neprijetnih čustev, si težko predstavljamo čas, ko jih bo manj. Toda v adaptivnem, zdravem žalovanju jih postopoma bo, kar pa ne pomeni, da boste osebo pozabili ali šli naprej, kot da se ni nič zgodilo. Premalokrat namreč govorimo o vseživljenjski komponenti žalovanja po nekaterih pomembnih izgubah.
Žalovanje se pogosto ciklično vrača tudi po več mesecih in letih (npr. na rojstne dneve nas ali pokojnika, ob obletnicah, trenutkih, ki bi jih radi delili s pokojnikom …) in to ne pomeni, da izgube nismo ustrezno predelali. To je normalen del žalovanja in pomembnejše od tega, da neprijetnih čustev ni, in tega, ali smo žalovali tako, kot bi morali po mnenju okolice, bo to, da najdemo konstruktivne načine, s katerimi te valove čustev upoštevamo, si zanje vzamemo čas in žalovanje integriramo v svoje življenje kot nekaj, kar nam pomaga upoštevati preteklost ter resnično živeti sedanjost in prihodnost. Če imate občutek, da bi za to morali zbrati energijo in pogum že prej ali da greste prehitro, se prosim ne obsojajte. Če čutite, da želite na tem delati zdaj, je to pravi čas za vas.
Srčno namreč verjamem, da vsak žalujoči soustvarja svoje življenje in žalovanje, in dokler s svojim vedenjem, čustvi in mislimi ne škodi sebi ali drugim in zase ter za tiste, ki so mu pomembni, ustvarja kakovostno življenje – gre po pravi poti. S svojim tempom in na svoj način. Če si pri tem želite znati dati več sočutja, priporočam branje priročnika Prvi koraki v prijateljstvo z žalovanjem, če pa čutite, da bi radi svojih čustvom namenili več časa v varnem, podpornem prostoru, namenjenem le vam pa ste dobrodošli na razbremenilnih pogovorih in psiholoških svetovanjih.
Več o tem, kdaj je v procesu žalovanja vseeno smiselno poiskati dodatno podporo, pa najdete tukaj.
Brannon, S. M. in Gawronski, B. (2016). A Second Chance for First Impressions? Exploring the Context-(In)Dependent Updating of Implicit Evaluations. Social Psychological and Personality Science, 8(3), 275–283.
Kübler-Ross, E. (2005). On Grief and Grieving. Scribner’s.
Shuchter, S. R. in Zisook, S. (1993). The Course of Normal Grief. V M. S. Stroebe, W. Stroebe in R. O. Hansson (ur.), Handbook of Bereavement: Theory, Research, and Intervention (str. 23–43). Cambridge University Press.
Tyrrell, P., Harberger, S., Schoo, C. in Siddiqui, W. (2023). Kubler-Ross Stages of Dying and Subsequent Models of Grief. In StatPearls. StatPearls Publishing.
Lahko me tudi pokličeš na številko 051 368 857.
Dosegljiva sem vse delavnike med 9:00 in 17:00.
*Nasveti na strani ne nadomeščajo zdravstvenih storitev, diagnoz, svetovanja ali terapij, temveč so preventivne in izobraževalne narave.
Skupaj skozi žalovanje je program, v katerem globoko raziskujemo svoja čustva, misli in potrebe, da svojo pot z žalovanjem dolgoročno živimo čim lahkotneje in iskreneje. Program. v katerem se učiš sočutnejše in samozavestneje komunicirati s seboj in drugimi. Program za tiste, ki si želite najti svojo notranjo moč in svoj proces žalovanja prilagoditi tako, da bo upošteval vašo preteklost, sedanjost in prihodnost.
Ker si želim program ponuditi tistim, ki jih trenutno lahko da največ, te tukaj čaka vstopni vprašalnik. Z njim pa mi pomagaš zagotoviti tudi, da je vsebina čim bolj prilagojena tvojim potrebam. Odgovore bom videla samo jaz in jih brez tvoje privolitve ne bom delila z nikomer. Moj odgovor lahko pričakuješ v roku dveh delovnih dni. Prosim poglej tudi med promocije in vsiljeno pošto.
Če ne najdeš besed ali če ti je lažje, če se z mano pogovoriš, me lahko za prijavo ali z vprašanji pokličeš tudi na 051368857.
Mala šola žalovanja za odrasle je nastala, ker so nas v šoli o žalovanju žal naučili premalo. Ker smo zaradi tega v tem procesu mnogokrat izgubljeni, zmedeni in sami. Ker je čas, da smo mi sprememba. Zase in za tiste, ki so nam pomembni.
Kot vsaka prava šola ima tudi ta svojo vpisnico. Z njo mi pomagaš zagotoviti, da si res vpisan le, če verjamem, da ti ta program lahko zadostno pomaga. Če ne najdeš besed ali ti je lažje, če se z mano pogovoriš, me lahko pokličeš tudi na 051368857. Odgovore bom videla samo jaz in jih brez tvoje privolitve ne bom delila z nikomer. Moj odgovor lahko pričakuješ najkasneje v roku dveh delovnih dni.
Vpiši se v čakalno vrsto in bodi prvi_a obveščen_a o novih terminih
Male šole žalovanja
