Za iskanje podpore ni nobenega minimalnega pogoja. Če oseba čuti, da podpora, ki jo dobiva, ni zadostna, si lahko pišče podporo in bo pri dobrem strokovnjaku vedno dobrodošla. Nihče namreč nikomur ne »jemlje mesta« ali »pretirava«. Da nekdo trpi bolj/drugače, ne pomeni, da bolečina nekoga drugega ni pomembna. Da nekdo lahko preživi tako, kot trenutno zmore tudi sam, še ne pomeni, da ne more skleniti, da bi ob podpori lahko živel bolje, bolj polno, lažje.
Čeprav tako iskanje strokovne podpore ni vedno nujno, pa se med določenimi izzivi v procesu žalovanja posebej priporoča, saj je soočanje z izgubo ob njih pogosto težavnejše. Rdeča zastavica naj bo tako, če se intenzivnost bolečine bližnjega skozi čas ne manjša – še posebej, če po 6 (za otroke) ali 12 mesecih (za odrasle) ostaja enaka (včasih bomo slišali: »Boli me enako kot prvi dan.«) ali se celo veča ali pa ne prihaja več v valovih, temveč je nenehna ali pa se žalujoči ne glede na čas, pretečen od izgube, v svoji bolečini, otopelosti, intenzivnih čustvih in izzivih počutijo ujeti, imajo samomorilne misli, se jim zdi življenje popolnoma nesmiselno ali ne morejo funkcionirati, kot želijo, v dobro sebe in drugih na zanje pomembnih področjih (npr. ne spijo dobro, ne morejo opravljati svojih šolskih, delovnih, domačih obveznosti). Večjo intenzivnost bomo sicer lahko opazili tudi v nezapletenem procesu žalovanja. Npr., ko naše telo pride iz obdobja šoka in se srečujemo s spoznanji izgube ter s sekundarnimi izgubami (npr. obletnice, pomembni dogodki za nas ali pokojnika itd.), vendar tudi takrat ne pozabimo, da si zaslužimo podporo, če ne zmoremo/ne želimo sami.
Če se sprašujete, ali je čas, da namenite več časa svojemu žalovanju ali ne, si lahko pomagate tudi z reflektivnimi vprašanji in vajami v brezplačnem priročniku.
Ker se zaradi pogostosti pojavljanja teh motenj ob žalovanju velikokrat sprašujemo, kako naj vemo, ali se pri žalujočem začenjajo znaki depresije ali posttravmatske stresne motnje, pri katerih je prav tako nujno, da oseba poišče dodatno strokovno podporo, saj si ju nihče ne zasluži prestajati sam in zgolj redki zmorejo sami, naj dodam še nekaj usmeritev za prepoznavanje teh motenj. Ne pozabite pa, da je razlikovanje med žalovanjem in omenjenima motnjama zaradi podobnosti znakov včasih zelo težko in da opis v nadaljevanju ni namenjen diagnosticiranju, temveč le usmerjanju pozornosti. Če ste v dvomih, raje poiščite strokovno podporo, saj se ta stanja pogosto pojavljajo tudi skupaj.
V procesu žalovanja običajno prevladujejo občutki praznine in izgube, ki sčasoma postajajo šibkejši in se vračajo v nenadnih valovih, povezanih s spominjanjem na izgubo. Pri depresiji oz. veliki depresivni motnji pa prevladuje nenehno depresivno razpoloženje in pomanjkanje sreče ali užitka, ki pogosto ni vezano na specifične misli o nekem dogodku ali osebi, temveč na občutke lastne manjvrednosti. Če so zaničljive misli o sebi pri žalovanju že prisotne, pa so običajno vezane na izgubo, npr. takrat, kadar umrlega nismo dovoljkrat obiskali ali mu povedali, da ga imamo radi. Bolečino žalovanja tako lahko spremljajo tudi prijetna čustva in humor, kar pri ljudeh, ki se borijo z depresijo, ni tako pogosto (American Psychiatric Association, 2022).
Posttravmatska stresna motnja je na drugi strani stanje, ki se lahko pojavi takrat, kadar neki dogodek presega posameznikove sposobnosti spoprijemanja s stresom. Simptomi posttravmatske stresne motnje, ki spremlja žalovanje, pogosto vključujejo podoživljanje (npr. žive predstave trenutka, ko je bližnji umrl), izogibanje (izogibanje mislim in čustvom, povezanim s smrtjo) in pretirano občutljivost (kadar ima posameznik občutek, da je od smrti bližnjega nenehno na preži). Pojavljajo se lahko občutki tesnobe, strahu, povečan srčni utrip, razdražljivost, slaba koncentracija, znojenje in čustvena nihanja. Eden izmed simptomov so lahko tudi nočne more, povezane z dogodkom smrti. Pri nekaterih osebah se posttravmatski stres sicer pojavi, vendar kasneje upade in ne traja dlje kot en mesec, prav tako pa pomembno ne omejuje človekovega življenja in delovanja. Če do tega ne pride, torej ne govorimo o prehodu v posttravmatsko stresno motnjo (Eddinger idr., 2019).
Ko nas je za bližnje zelo strah, nas pogosto zajame panika in vse svoje moči začnemo usmerjati v to, da bi si poiskali strokovno podporo. Pogosto tudi sami kličemo strokovnjake in jih sprašujemo, ali lahko naši bližnji pridejo po podporo k njim, še preden smo se z njimi dogovorili o tem.
Pomembno je, da vemo, da bo strokovnjak osebi zelo težko pomagal, če na to sama ni pripravljena oz. če v tem ne vidi niti kančka smisla. Ne moremo se odločiti namesto njih. Zato lahko kot bližnji največ za podporo žalujočega pri iskanju strokovne podpore naredimo tako, da jim to predlagamo čim bolj sproščeno ter podporo predstavimo kot možnost, ki je dobrodošla, pogumna in ne polna sramu in nemoči.
Rečemo lahko npr.: »Veš, zdi se mi, da te nekako ne znam tako podpreti, kot ti potrebuješ. Si že kdaj razmišljal_a, da bi se pogovoril_a s kakšnim_o strokovnjakom_injo? Kajti oni_e so bolj objektivni_e, manj vpeti_e v to situacijo in boš morda lahko z njimi lažje dobil_a kak nov pogled nanjo.« Delimo lahko tudi kakšno pozitivno zgodbo o tem, kako je podporo poiskal kdo drug, in nato dodamo: »Če boš kdaj začutil_a, da si to želiš poskusiti, sem ti pripravljen_a pomagati tudi pri iskanju podpore, ker vem, da odločitev za to zahteva kar precej poguma in energije. Ogromno mi pomeniš in ne želim si, da se v tem procesu kadarkoli počutiš osamljen_a ali spregledan_a.
Več praktičnih nasvetov o tem, kako v procesu žalovanja podpreti svoje žalujoče prijatelje, znance in družinske člane, lahko najdeš v priročniku tukaj. Če imaš še več vprašanj, strahov in dvomov ali ne veš, če je bližnjega (ali sebe) smiselno usmeriti na žalovanjsko svetovanje k meni pa me vedno lahko pokličeš na 051 368 857 ali mi pišeš na sabina@zivljenjejelahkodobro.com in se pogovoriva o tem, kako naprej.
American Psychiatric Association. (2022). Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorders (5. izdaja, revizija besedila). https://doi.org/10.1176/appi.books.9780890425787
Djelantik, A. A. A., Manik, J., Smid, G. E., Mroz, A., Kleber, R. J. in Boelen, P. A. (2020). The Prevalence of Prolonged Grief Disorder in Bereaved Individuals Following Unnatural Losses: Systematic Review and Meta Regression Analysis. Journal of Affective Disorders, 265, 146–156.
Eddinger, J. R., Hardt, M. M. in Williams, J. L. (2019). Concurrent Treatment for PTSD and Prolonged Grief Disorder: Review of Outcomes for Exposure- and Nonexposure-Based Treatments. OMEGA – Journal of Death and Dying, 83(3), 446–469. https://doi.org/10.1177/003022281985490
Zuelke, A. E., Luppa, M., Löbner, M., Pabst, A., Schlapke, C., Stein, J. in Riedel-Heller, S. G. (2021). Effectiveness and Feasibility of Internet-Based Interventions for Grief After Bereavement: Systematic Review and Meta-Analysis. JMIR Mental Health, 8(12), e29661. https://doi.org/10.2196/29661
Prejemaj navdihujoče zgodbe, misli in praktične vaje za boljše razumevanje sebe ter lažje življenje po izgubi.
Lahko me tudi pokličeš na številko 051 368 857.
Dosegljiva sem vse delavnike med 9:00 in 17:00.
*Nasveti na strani ne nadomeščajo zdravstvenih storitev, diagnoz, svetovanja ali terapij, temveč so preventivne in izobraževalne narave.
Skupaj skozi žalovanje je program, v katerem globoko raziskujemo svoja čustva, misli in potrebe, da svojo pot z žalovanjem dolgoročno živimo čim lahkotneje in iskreneje. Program. v katerem se učiš sočutnejše in samozavestneje komunicirati s seboj in drugimi. Program za tiste, ki si želite najti svojo notranjo moč in svoj proces žalovanja prilagoditi tako, da bo upošteval vašo preteklost, sedanjost in prihodnost.
Ker si želim program ponuditi tistim, ki jih trenutno lahko da največ, te tukaj čaka vstopni vprašalnik. Z njim pa mi pomagaš zagotoviti tudi, da je vsebina čim bolj prilagojena tvojim potrebam. Odgovore bom videla samo jaz in jih brez tvoje privolitve ne bom delila z nikomer. Moj odgovor lahko pričakuješ v roku dveh delovnih dni. Prosim poglej tudi med promocije in vsiljeno pošto.
Če ne najdeš besed ali če ti je lažje, če se z mano pogovoriš, me lahko za prijavo ali z vprašanji pokličeš tudi na 051368857.
Mala šola žalovanja za odrasle je nastala, ker so nas v šoli o žalovanju žal naučili premalo. Ker smo zaradi tega v tem procesu mnogokrat izgubljeni, zmedeni in sami. Ker je čas, da smo mi sprememba. Zase in za tiste, ki so nam pomembni.
Kot vsaka prava šola ima tudi ta svojo vpisnico. Z njo mi pomagaš zagotoviti, da si res vpisan le, če verjamem, da ti ta program lahko zadostno pomaga. Če ne najdeš besed ali ti je lažje, če se z mano pogovoriš, me lahko pokličeš tudi na 051368857. Odgovore bom videla samo jaz in jih brez tvoje privolitve ne bom delila z nikomer. Moj odgovor lahko pričakuješ najkasneje v roku dveh delovnih dni.
Vpiši se v čakalno vrsto in bodi prvi_a obveščen_a o novih terminih
Male šole žalovanja
