Kako lahko psihološko svetovanje pomaga skozi žalovanje?

Je prostor, namenjen temu, da ste slišani in da se slišite na način, ki vam olajša pot žalovanja in življenja po za vas pomembnih izgubah. Je prostor za raziskovanje sebe, ki vam pomaga od preživetja in do polnega (čeprav drugačnega) življenja.

Skozi pogovor, postavljanje vprašanj za lažje raziskovanje sebe, praktične primere, zgodbe in vaje vam lahko pomaga pri soočanju z izgubo ter s čustvi, ki jih žalovanje prinese s seboj – v varnem, podpornem okolju, ki je namenjeno vam. 

Med srečanji lahko celotno paleto čustev, ki spremljajo žalovanje (kot so žalost, jeza, krivda, strah, tesnoba, razočaranje, ljubosumje in vsa preostala), delite brez strahu, da bodo drugim v breme ali da vas bodo zaradi njih obsojali. Lahko se učite tehnik, s katerimi jih v svojih resničnih odnosih na plano dajete bolj konstruktivno, in najdete način, da vas pri vsakodnevnem življenju ne ovirajo, ampak podpirajo. Pogosto namreč o teh čustvih nenehno razmišljamo na enak način, ki nam ne omogoča, da bi jih resnično razumeli, začutili, preoblikovali in konstruktivno sporočili drugim, ki so nam pomembni (Niemeyer, 2022).

Mnogim je blizu tudi, da se med svetovanji naučijo več o procesu žalovanja, da lažje razumejo odzive sebe in drugih v svojem življenju in si postopoma znajo pokazati več sočutja, po potrebi odločneje postavljajo meje v svojih odnosih z drugimi in najdejo drugačne načine povezovanja s pokojnikom, da lahko postopoma brez neznosnega občutka krivde spustijo nekaj svoje bolečine in teže vprašanja: »Kaj si bodo mislili drugi?«

Med svetovanjem se žalujoči ob podpori pogosto učijo tudi bolj konstruktivnega soočanja s težkimi spomini na dogodek izgube in druge trenutke, ki so v njih vzbudili stisko ali stres, ter na drugi strani k sebi postopoma spuščajo tudi lepe spomine in trenutke, ki so v svetovanjih vedno dobrodošli.

Svetovanja so lahko med drugim tudi prostor za sproščen pogovor o pokojniku, ki nam ga okolica pogosto ne omogoči, ali pa v njih nagovarjamo kompleksne, pogosto skrite vidike odnosa s pokojnikom – stvari, ki so v odnosu z njim_njo ostale neizrečene, nerazčiščene, stvari za katere imamo občutek, da jih s svojimi bližnjimi ne moremo nagovarjati in potrebujejo pozornost, da smo lahko nato s tem odnosom in s seboj bolj pomirjeni. Pogosto skupaj iščemo tudi nove, konstruktivne načine za  upoštevanje odnosa s pokojnikom v prihodnosti, da žalujoči lažje najdejo ravnotežje med svojo preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo.   Seveda pa pogosto nagovarjamo tudi učinke preteklih izgub in (pre)izkušenj na trenutno žalovanje, odnose z drugimi in odnos do sebe v času žalovanja in na splošno, da postopoma bolje razumete in komunicirate svoje potrebe, lažje skrbite za druge in zase, se bolje razumete z bližnjimi ter pogumneje živite resničnega sebe. Upoštevajoč spremembe, ki jih v dojemanje sebe, naše vrednote, prioritete, želje in cilje pogosto prinese izguba.

Za koga in do kdaj je psihološko svetovanje primerno in za koga ne?

Dobrodošel_a v okolju, kjer žalovanja ne zapiramo v nepotrebne okvirje – vsakomur dopuščamo, da se skozi proces pomika s svojim tempom in na svoj način, dokler ne škodi sebi ali drugim. Če se svojemu žalovanju želiš posvečati nekaj tednov, mesecev, let ali desetletij po izgubi, si dobrodošel_a. Različne faze žalovanja niso pogoj iskanja pomoči ali »pravilnega« žalovanja, saj je žalovanje nelinearen proces, ki nas spremlja vse življenje in se spreminja skupaj z nami, čeprav se prvotna stiska čez nekaj časa večinoma ublaži. Pomembno je le, da se naučimo konstruktivno odzivati nanj.

Vseeno pa ima psihološko svetovanje kot vrsta podpore tudi nekaj omejitev. Vsaka vrsta podpore namreč ni za vse, čeprav verjamem, da za vsakogar  obstaja podpora, ki mu lahko olajša to pot.

Če v obiskovanju svetovanja ne vidiš nobenega smisla in si tukaj le zato, ker ti je nekdo drug rekel, da moraš iti, bo najina pot tako veliko težja.  Za kakovosten proces je tudi nujno, da so udeleženi v ustreznem psihofizičnem stanju. Svetovanja tako ni mogoče izpeljati z osebo pod vplivom drog, alkohola, močnih zdravil ali psihofizičnih substanc, ki bi onemogočale prisebnost. Pred začetkom samega svetovanja pa vedno izpolniš tudi vstopni vprašalnik ali pa opraviva uvodni telefonski klic, da preveriva tvoje trenutno počutje in duševno zdravje (primeri stanj, v katerih psihološko svetovanje ni zadostna oblika pomoči, so lahko namreč tudi trenutne psihoze; disociativne motnje; osebnostne motnje in druge duševne motnje oz. bolezni, ki potrebujejo obširnejšo terapevtsko obravnavo). Lahko pa svetovanje pomaga tudi pri nekaterih kompleksnejših primerih, če predstavlja dopolnilo obširnejši terapevtski obravnavi. 

Če nisi prepričan_a ali je pravo zate se lahko o tem pogovoriva tekom brezplačnega 15 minutnega uvodnega klica ali po tvoji izpolnitvi uvodnega vprašalnika.

Kako je videti psihološko svetovanje na temo izgube? Kaj lahko pričakujem in česa ne?

S tabo želim biti iskrena. Pomembno je, da veš, da sta lahko delo na sebi in predelovanje izgub občasno naporna in da z vsakega srečanja ne odideš nujno dobre volje. Kar pa ne pomeni, da delaš kaj narobe in da rezultat ne bo dolgoročno pozitiven. Med procesom se naučiš tehnik spoprijemanja z močnimi čustvi. Če se pojavi večja stiska, bom tukaj zate in nagovorila_i bova tvoje dvome, strahove ter stisko. Ta proces poskušaj dojemati kot dolgoročno investicijo v boljši odnos do sebe in drugih; v večjo prisotnost tukaj in zdaj; manj konfliktov; lažje dihanje; lahkotnejšo pot skozi bolečino; polno, iskrenejše in dobro življenje.

Vedi, da so ob meni dovoljene vse teme in čustva, tudi tista, ki jih morda pri sebi obsojaš in težko razumeš ali pa ti jih kot slaba predstavlja tvoja okolica. Vedi, da si ne želim, da katero od njih skrivaš, ker se bojiš, da mi bodo v breme ali te bom zaradi njih obsojala, lahko pa se jih boš naučil_a kontruktivneje izražati. Vsekakor je namreč pomembno, da vse to izražaš na način, ki nikomur ne škodi in ti dolgoročno pomaga do kakovostnega življenja zate in za tiste, ki so ti pomembni. Je pa kopica pomešanih čustev in misli, ki jih prinese žalovanje je gotovo dovolj težka že sama po sebi, ni nam jim treba dodajati še tega, da del nas ni dobrodošel in upoštevan  ter ga moramo skrivati. To je namreč še dodatna teža, ki si jo dajemo na rame. Teže pa je v tvojem življenju trenutno gotovo več kot preveč. Upam, da veš, da nič, kar mi poveš, ne bo preveč in ne bo premalo, tudi če sediva v tišini, da lahko greš s svojim tempom. Vedi, da se nikamor ne mudi in da želim, da je ta čas namenjen tebi. Temu, kar potrebuješ ti in tisti, ki so ti pomembni. Ker si zaslužiš tak prostor. Vsi si ga. 

Vedi pa, da to ni prostor hitrih receptov in enoznačnih odgovorov. Še več, od mene lahko pričakuješ več vprašanj kot odgovorov, saj si želim, da najdeš svoje odgovore. Takšne, ki jih boš dejansko lahko prenesel_a v svoje življenje in ga tako dolgoročno izboljšal_a.

Žalovanjska terapija kot način rekonstrukcije pomena, po kateri svetujem sama, namreč v ospredje postavlja žalujočega kot tistega, ki prevzema odgovornost za svoje življenje in po pomembni izgubi  aktivno išče načine za življenje, ki bo kljub izgubi postopoma polno in smiselno. Veliko se opira na vedenjsko-kognitivni pristop, integrativni pristop in pristope, vezane na razumevanje, raziskovanje in spreminjanje dojemanja sebe, drugih in sveta, da bi našli in živeli življenje, ki ima spet/kljub vsemu smisel.

Znotraj čustev ti želim pomagati doseči več jasnosti in jih zares začutiti, ne le razumeti razumsko. Želim ti pomagati najti prostor za ravnotežje med TVOJO preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo. Zato se med psihološkimi svetovanji poleg pogovorov lahko pogosto srečaš z zapisovanjem svojih lastnih misli in čustev po specifičnih navodilih, ki ti pomagajo raziskovati sebe na globlji ravni, ter z drugimi vajami, ki izvirajo tudi iz terapije z umetnostjo (npr. z igranjem vlog), in z vodenimi vajami čuječnosti. Vselej pa so vaje prilagojene tvojim potrebam in željam. Če katere ne želiš poskusiti ali ti je ob njej neprijetno, skupaj poiščeva drugo.

Da lahko bolje začutiš moj pristop in preveriš, če ti ustreza, ga lahko spoznaš v brezplačnem priročniku tukaj, seveda pa je temu namenjeno tudi uvodno srečanje v psihološko svetovanje.

Kaj pa, če tema, ki jo želim odpreti, ni neposredno povezana z žalovanjem ali pa je povezana z žalovanjem, ki ni vezano na izgubo bližnjega?

Name se velikokrat obračajo tudi ljudje, ki si želijo bolje razumeti sebe, svoje vzorce, delati na svojem odnosu do sebe ali komunikaciji s seboj in drugimi ter tako izboljšati svoje življenje. Tudi izven tematik žalovanja. Moje psihološko svetovanje temelji na pristopu, ki v središče postavlja raziskovanje sebe v želji iskrenejšega in polnejšega življenja zate in za tiste, ki so ti pomembni in najina srečanja zmeraj prilagodim tvojim potrebam, ciljem in tematikam, ki so v ospredju zate. Čeprav sta smrt bližnjega in žalovanje po njej največkrat vzroka, ki si ju najprej prikličemo pred oči, ko nekdo omeni proces žalovanja, se lahko name obrneš tudi v primeru želje po individualnem nagovoru katere druge izgube ali teme.  Naj naštejemo le nekaj drugih pogostih izgub:  izguba partnerja oz. razhod, ločitev; splav; odtujevanje s prijatelji, starši, z otroki; izguba zaposlitve; izguba živalskega prijatelja; izguba zdravja (ob nastopu bolezni); žalovanje ob soočanju z velikimi tebi pomembnimi življenjskimi spremembami (npr. z osebnostno rastjo in s spremembo sebe; z drugačnim življenjem, kot si ga pričakoval_a, itd.). Če pa se z menoj želiš dotakniti katere druge teme ali zgolj potrebuješ prostor, v katerem si lahko slišan_a (razbremenilni pogovor), toda nisi prepričan_a, ali te lahko podprem pri tem, izpolni uvodni vprašalnik ali mi svoja vprašanja pošlji na e-naslov sabina@zivljenjejelahkodobro.com.  Če bom ocenila, da te sama ne morem ustrezno podpreti, ti bom pomagala z usmeritvijo h komu drugemu.